Imam občutek, da dokumentarni film privlači vedno več gledalcev. Produkcija je iz leta v leto obsežnejša, vedno več dokumentarcev igra pomembne vloge na največjih filmskih festivalih. Zmagovalec Benetk je postal italijanski dokumentarec Sacro GRA (R: Gianfranco Rosi), Teater ubijanja (The Act of Killing, R: Joshua Oppenheimer) je postal eden izmed največkrat nagrajevanih filmov preteklega leta, naslovna Slika, ki je ni, pa je prejela glavno nagrado v canski sekciji Poseben pogled in oskarjevsko nominacijo v kategoriji tujejezičnega filma. Teater in Slika imata kar nekaj skupnih točk; oba prihajata iz Azije in v precep jemljeta zgodovinsko obdobje zaznamovano z množičnimi poboji v Indoneziji, oziroma Kambodži. V indonezijskem primeru so se v vlogi žrtve znašli (domnevni) komunisti, v Kambodži pa so komunisti bili tisti, ki so izvajali množične poboje.
Pisalo se je leto 1975 in oblast v Kambodži so prevzeli Rdeči Kmeri. Revolucionarna oblast pod komando Pola Plota, enega izmed največjih vojnih zločincev v zgodovini človeštva, je zasedla prestolnico Phnom Penh in takoj začela uresničevati idejo o utopični komunistični državni tvorbi. [več..]
8 / 10
Objavljeno: 13.05.2014
Mladina
Kdor je videl Polja smrti, ve, da je Kambodža čisti filmski ready-made. Ničesar ni treba dodajati. Niti si ni treba ničesar izmišljati. Vse so naredili že sami Rdeči kmeri. Ali bolje rečeno: za film so poskrbeli že Rdeči kmeri. Ko so leta 1975 prevzeli Kambodžo, so jo najprej preimenovali v Kampučijo, potem pa so jo poslali v leto nič. [več..]