Django brez okovov (2012)

Django Unchained | 165 minut

Recenzije - Django brez okovov

• 

  Filmsko platno št. 7

  Povsem na koncu pa je čas, da nam svoje videnje ameriškega suženjstva predstavi še Quentin Tarantino. Kot se za njega spodobi, gre za pravi miks in hkrati posvetilo eksploatacijskim filmom njegove mladosti, med katerimi se najde tudi na tokratni lestvici omenjeni Mandingo (1975). Nič nenavadnega oz. novega za poznavalce filmskega opusa VHS g33ka. Tarantino je pač mojster filmske kompilacije in tokrat je izjemno uspešno združil najbolj ameriški filmski žanr (sicer serviran na italijanski način) in enega izmed najbolj črnih madežev ameriške zgodovine. Rezultat pa je (nepresenetljivo) najbolj zabaven film o ameriškem suženjstvu. [več..]

  10 / 10

  Objavljeno: 24.03.2014
• 

  Filmski kotiček

  V pravem morju informacij, ki spremljajo najnovejši film Quentina Tarantina smo v nekaterih medijih lahko zasledili informacijo o možni bližnji upokojitvi enega najmarkantnejših filmarjev v novejši filmski zgodovini. Po teh informacijah sodeč naj bi Tarantino posnel še dva filma, zaokrožil število posnetih filmov na 10 in se poslovil. Na sledi teh informacij sem opravil manjšo raziskavo in prebral intervjuje, ki so sprožili omenjene govorice in prišel do drugačnih zaključkov. V resnici je Quentin v teh intervjujih govoril o načrtih za prihodnost in med drugim povedal, da v pozni starosti najbrž ne bo snemal filmov. Povedal je tudi, da je deset filmov lepa številka, na kateri bi lahko zaključil svojo pot, vendar je trditev izrečena v kontekstu, v katerem nisem zasledil nič obvezujočega. Kakorkoli, QT bo zagotovo še nekaj časa z nami, zato pustimo tovrstne špekulacije počivati in se raje posvetimo njegovem sedmem celovečercu (upoštevam njegovo logiko in Kill Bill obravnavam kot en film). [več..]

  9 / 10

  Objavljeno: 24.01.2013
• 

  Portal siol.net

  Quentin Tarantino je, kljub mnogim vplivom zgodovine sedme umetnosti, nedvomno eden največjih režiserjev sodobnega časa, ki je na svoji enaindvajset let dolgi filmski poti vplival na delo marsikaterega od svojih mlajših kolegov, se na sebi lasten način lotil žanra kriminalke, se osvobodil okovov sprejetih konvencij, ga osvežil in v svojih krvi in nepozabnih dialogov polnih filmih ustvaril like, ki še danes veljajo za nepogrešljiv del sodobne popularne kulture. Film za filmom ljubitelji njegovega filmskega izraza nestrpno pričakujejo njegovo naslednjo mojstrovino – pričakovanja so ogromna in najverjetneje se tudi sam tu in tam sooča s pritiski, ki si jih je s svojo virtuoznostjo pravzaprav nakopal sam. [več..]

  8 / 10

  Objavljeno: 18.01.2013
• 

  rtvslo.si

  Suženjstvo in rasna politika sta v Hollywoodu od nekdaj občutljivi temi - zakaj se je torej ne bi lotil nekdo, ki se ne obremenjuje z arbitrarnimi koncepti zdrave mere in dobrega okusa? Quentin Tarantino gre seveda (vedno) še korak dlje: svojo zgodbo usidra v polje vesterna, tega protoameriškega žanra poveličevanja lastne mitologije, in ga uspe - neverjetno - križati celo z enim izmed mitov stare celine, Pesnitvijo o Nibelungih. Končni kolaž je tako napol pravljična epopeja o reševanju princeske Broomhilde von Shaft (krasna transkripcija nemške Brünhilde plus referenca na temeljni film t. i. "blacksploitation" žanra) iz krempljev ogenj (tj. rasistične norosti) bruhajočega južnjaškega despota. [več..]

  8 / 10

  Objavljeno: 18.01.2013
• 

  Mladina

  Django brez okovov je reimaginacija Djanga, slovitega špageti vesterna, ki ga je leta 1966 posnel Sergio Corbucci in ki se je začel nepozabno: Django (Franco Nero), apokaliptični angel maščevanja, veteran secesijske vojne, pešači čez umazano, blatno pokrajino, za sabo pa – ob štiklu Luisa Bacalova – vleče krsto. S tem uvodnim prizorom ne moreš tekmovati. In tudi Tarantino, ki je rezanje ušesa iz Djanga že davno – precej razvpito – uvozil v svoje Mestne pse, položi orožje. Iz spoštovanja. Ne le, da s tem prizorom noče tekmovati – če si aficionado, potem takega originala ne bastardiziraš, ampak ga sublimiraš, kar pomeni, da iz njega potegneš tisto, kar je v njem večje od njega samega. [več..]

  9 / 10

  Objavljeno: 18.01.2013
• 

  Iztok Gartner

  Da bo Quentin Tarantino slej kot prej posnel vestern, je bil pričakovano. Da bo posnel poklon špageti vesternom in v mini vlogico vtaknil tudi Franca Nera, originalnega Djanga iz šestdesetih, ki Jamieju Foxxu, novemu Djangu, na stavek, da gre za silent d, odvrne: “I know,” pa je seveda tako zelo kul, da bodo filmofili ves čas nad oblaki. Jp, Tarantinu se iz vsakega kadra posebej pozna, da je fan in da je videl na tisoče najbolj kultnih špageti vesternov. Tarantinovi filmi so filmske enciklopedije v malem, so tako hude trivie, da jim ne zmore slediti niti IMDB. [več..]

  9 / 10

  Objavljeno: 07.01.2013