Roma (2018)

135 minut

Recenzije - Roma

• 

  rtvslo.si

  Roma je, če jo je mogoče zreducirati na nekajbesedni opis, torej kvaziavtobiografski portret Ciudada de Mexica v času režiserjevega odraščanja - na začetku sedemdesetih let. Inherentnemu narcisizmu avtobiografskih projektov se izogne tako, da kamero obrne stran od sebe in jo izostri na dveh ženskah, ki sta odločilno oblikovali njegovo otroštvo: mama in varuška; v izbranem poglavju zgodovine sta se obe znašli v prepišni življenjski situaciji. Nobeno naključje torej ni, da je film posvečen Libo (Liborii), staroselski ženski, ki je vzgajala malega Alfonsa Cuaróna. [več..]

  10 / 10

  Objavljeno: 30.01.2019
• 

  Filmstart.si

  Roma je zgodba o mehiški meščanski družini in njihovih služkinjah. To je zgodba dveh žensk, služkinje Cleo (Yalitza Aparicio) in njene delodajalke Sofie (Marina de Tavira). Njuna zgodba teče vzporedno: Sofia se sooča z ločitvijo od moža, Cleo pa se sooča s tem, da jo je oče otroka, ki ga nosi v sebi, zapustil. Film je avtobiografski, saj je Cleo Cuaronóva varuška Libo, kateri je film tudi posvečen. To je verjetno tudi razlog, zakaj ima film premalo globine, saj se na trenutke zdi, da Cuarón, ki je hkrati režiser, scenarist, direktor fotografije in producent, ni zmogel tiste kritične distance do snovi, ki bi omogočila delu, da postane razumljivo tudi tistim, ki dogodkov niso doživeli. Tak primer je tudi prizor, kjer Cleo iz trgovine opazuje pretep študentov na ulici. Prizor je v filmu površno prikazan, saj gledalcu večinoma ni jasno, da je to masaker Corpus Christi, v katerem je umrlo 120 študentov. Sicer pa uspe Cuaronu z nekaj detajli jasno prikazati vlogo ZDA in agencije CIA v tem masakru, a je ta podzgodba večinoma slabo izkoriščena. Na splošno nam ta občutek neizkoriščenosti ostane po ogledu celotnega filma, saj Roma prinaša ogromno neizkoriščenega potenciala, tako v zgodbi kot v karakterizaciji likov. [več..]

  7 / 10

  Objavljeno: 06.01.2019
• 

  Mladina

  Alfonso Cuarón je pred nekaj leti posnel Gravitacijo, ki je bila tako dobra, da je ni mogla pokvariti niti Sandra Bullock, zato si lahko živo predstavljate, kako dobra je šele Roma, v kateri ni Sandre Bullock. Roma, dobitnica beneškega zlatega leva, je film brez zvezd, brez specialnih efektov, brez superjunakov, brez trušča in hrušča. Ni rimejk, ni sequel, ni prequel, ni reboot. Ne rešuje sveta. In ne trudi se, da bi izpolnila vaša “pričakovanja” ali vaše glasbene želje. Ni sintetična. In ne jebe kiča. Tistim, ki prisegajo na specialne efekte, zvezde, trušč in popkorn, bo izgledala kot antifilm. Tistim, ki se hočejo od vsega tega trušča malce odpočiti, bo izgledala kot čisti film. Roma, ki se – na začetku sedemdesetih let – dogaja v Romi, predelu Mexico Cityja, je film o razrednem prepadu: na eni strani je relativno premožna družina (oče Antonio, mama Sofia in štirje otroci), na drugi strani pa je Cleo (Yalitza Aparicio), njihova mlada služkinja (staroselskega rodu), ki je že del družine in vendar outsiderka. Včasih jo vzamejo v kino, toda običajno je prepuščena svoji tišini – in svoji samoti. Ko zanosi, njen tip izgine, a tudi družina, pri kateri službuje, začne razpadati – gospod, moški v krizi srednjih let, namreč izgine z drugo. “Ženske so vedno same,” dahne Sofia. [več..]

  Objavljeno: 21.12.2018
• 

  Filmski kotiček

  Pet let po Gravitaciji, ki mu je prinesla največji uspeh v karieri (2 oskarja, zlati globus, bafto…), z nami je ponovno Alfonso Cuarón. Med njegovimi osmimi doslej posnetimi celovečerci je nekaj takih, do katerih nimam nekega posebnega odnosa (predvsem Harry Potter in Velika pričakovanja) in nekaj nepozabnih dosežkov, ki dotičnega gospoda uvrščajo med največje režiserje današnjice. Mehiški mojster me je najprej navdušil z Jaz pa tebi mamo (Y tu mamá también, 2001), nato pa dokončno kupil z Otroci človeštva (Children of Men, 2006) in Gravitacijo (Gravity, 2013) in ta odličen niz se zdaj nadaljuje z Romo. Cuarónovim najbolj osebnim filmom doslej, kakršnega lahko posname le zares samozavesten režiser z jasno vizijo in zavedanjem, da je prišel do točke v karieri, ko si lahko privošči takšen film. [več..]

  8 / 10

  Objavljeno: 19.12.2018
• 

  Deseta umetnost

  Če bi kdo preletel spisek mojih najljubših filmov letos, bi med njimi našel zelo malo komercialnih naslovov. Ne zato, ker bi se imel za snobovskega filmofila, ki bi dvigoval nos nad vsem, kar je popularno, ampak bolj zaradi tega, ker je med raznimi akcijskimi spektakli, supeherojskimi kozmetičnimi avanturami in eksplozivnimi trilerji res vse težje najti nekaj, kar bi zbudilo moje zanimanje ali pa sprožilo čustva kot so veselje, žalost ali jeza. Vizualna enoličnost, vsebinska površinkost, nadležna politična korektnost in patološka bojazljivost pred vsem, kar diši po unikatnem, se v blockbusterjih oz. medijsko bolj izpostavljenih filmih vse pogosteje pojavljajo. A na srečo se na vsake toliko časa najde kakšen naslov, ki se uspe prebiti v ospredje in hkrati ohraniti edinstveno in močno umetniško prezenco in letos je to Roma, napol avtobiografska drama režiserja in scenarista Alfonsa Cuaróna (širšemu občinstvu poznan po režiji spektakla Gravity). [več..]

  9 / 10

  Objavljeno: 16.12.2018