Tatiči (2018)

Manbiki kazoku | 121 minut

Recenzije - Tatiči

• 

  rtvslo.si

  Hirokazu Koreeda s svojo "umetnostjo empatije", ki je mojstrsko utelešenje našla v Tatičih, naslika precej drugačen portret sodobne Japonske, kot ga ponujajo podobe tehnološko sijajnih megalopolisov. [več..]

  10 / 10

  Objavljeno: 25.12.2018
• 

  Mladina

  “Ko je blago v trgovini, še ne pripada nikomur,” slišimo v japonskem filmu Tatiči, ki je letos v Cannesu osvojil zlato palmo, ki izgleda kot izliv prejšnjih Koreedovih “družinskih” filmov, Sestrice, Fantomske svetlobe, Nihče ne ve, Še vedno združeni, Po nevihti in Kakršen oče, takšen sin, in ki se začne v supermarketu, iz katerega oče in sin, Osamu (Franky Lily) in Shota (Kairi Jyo), dobro uigrana zmikavta, odkorakata s polnim nahrbtnikom špecerije. [več..]

  Objavljeno: 14.12.2018
• 

  Filmstart.si

  Sploh ne preseneča, da je japonski film Tatiči požel ogromno priznanj in nagrad (zlata palma na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu, japonski kandidat za tujejezičnega oskarja) – zgodbe o družini, ki živi v revščini, se loteva na poetičen, nežen in predvsem zelo človeški način. V tem zelo spominja na lanski Projekt Florida, še en kinematografski dragulj, a bistveno se razlikujeta v pristopu do snovi. Oba imata v ospredju otroka, pri Tatičih gre za deklico, s katero starši več kot očitno grdo ravnajo, zato jo družina tatičev »posvoji«, vendar pa zgodbe ne vidimo skozi otroške oči, ki znajo svet narisati pisano in igrivo, ampak skozi pogled zunanjega opazovalca, ki le vsake toliko vrže pogled na skupino ljudi, ki so, združeni v revščini, našli ljubezen. Gre namreč za nekakšne vinjete iz njihovega življenja, ki pa se jih ne glede na dolgo minutažo ni mogoče naveličati, saj nekaj časa spremljamo dogajanje enega dne ali celo enega dopoldneva, potem pa zgodba brez opozorila preskoči za cel letni čas. [več..]

  9 / 10

  Objavljeno: 12.12.2018
• 

  Filmski kotiček

  Hirokazu Koreeda je s svojimi filmi v zadnjih letih redni gost festivala v Cannesu. Za glavno nagrado se je potegoval kar štirikrat in z naslovnim filmom mu je naposled uspelo domov odnesti zlato palmo, verjetno najprestižnejše festivalsko odličje v svetu filma. S Tatiči se japonski mojster vrača k filmom kakršne je snemal v zgodnejši fazi kariere in če bi moral izpostaviti naslov iz režiserjeve zakladnice, ki ima največ skupnih točk z naslovnim, potem bi se odločil za mojstrovino Nihče ne ve (Dare mo shiranai, 2004), zgodbo o 12-letnem dečku, ki po odhodu neodgovorne matere prevzame skrb za mlajši sestrici in bratca. Tudi to pot je v ospredju nekoliko nekonvencionalna petčlanska družina: sestavljajo jo babica Hatsue, zakonca Osamu in Nobujo, njena mlajša sestra Aki in najmlajši član Šota. Družina živi v revščini, saj je babičina pokojnina edini redni mesečni priliv, nekaj s priložnostnimi deli primakneta še ostali polnoletni člani družine. Nemalokrat se člani družine, običajno oče Osamu in najmlajši Šota, spuščata v drobne tatvine, s katerimi s polic izmikata predvsem življenjske potrebščine in občasno tudi kakšno bolj vredno stvar, ki jo nato zamenjata za denar. Njuno pozornost je na poti domov že nekaj večerov zapored pritegnila deklica, ki se igra na balkonu nekega stanovanja. Očitno je, da premražena in lačna deklica živi v neurejenih družinskih razmerah, zato ji poskušata pomagati. Jasno je, da punčko ne bo nihče ne iskal, ne pogrešal, zato jo Osamu in Šota odpeljeta s seboj domov. Ostali sprva niso navdušeni nad še enimi lačnimi usti, toda drobna punčka hitro prevzame njihova srca. [več..]

  8 / 10

  Objavljeno: 18.11.2018