Suspiria (2018)

152 minut

Recenzije - Suspiria

• 

  Filmoljub

  Ugotavljam, da me je zadnji umotvor italijanskega režiserja Luce Guadagnina (Io sono l'amore, A Bigger Splash, Call Me by Your Name) impresioniral manj kot marsikoga drugega. Obrtniško spretno zvarjen celovečerec in v luči neštetih oportunističnih hollywoodskih zmazkov sicer soliden rimejk, ki to pravzaprav ni (ker je bolj re-imaginacija ali vnovična interpretacija), a po drugi strani nič več kot to. Berem in slišim sila naklonjene recenzije, vendar se ne morem pripraviti k temu, da bi začutil prelomno ali subverzivno ustvarjalno vizijo. Je nova različica kultne Suspirie (1977) mojstra Argenta upravičena in ali je bila sploh potrebna? Brez zamere: niti ne. [več..]

  6 / 10

  Objavljeno: 17.01.2019
• 

  Deseta umetnost

  Sprva nisem bil niti malo navdušen nad tem, da se pripravlja predelava kultne italijanske grozljivke Suspiria, ki je spregovorila o prestižni šoli v Berlinu, katero vodi zbor čarovnic. Vsi vemo, kako je s predelavami; v večini primerov izpadejo kot amaterski projekti filmarjev, ki zaradi neizkušenosti in naivnosti preprosto kopirajo duh izvirnika in mu dodajo nekaj “izboljšav” v upanju, da ne bo noben opazil, da pravzaprav gleda isti film. Neuspešnost predelav pa je kakopak krivda tudi filmskih studiev, katerim je edini cilj kovanje dobička za vsako ceno, tudi zavoljo šlepanja na nostalgijo, kar je dandanes žal postalo pravilo kot pa izjema. A nekaj upanja je v tem primeru ostalo, še posebej, ker je režijo predelave v roke vzel italijanski filmar Luca Guadagnino, ki je lansko leto navdušil z romantično dramo Call Me By Your Name, sprememba žanrskega ozračja pa bi rodila obetavne rezultate. [več..]

  9 / 10

  Objavljeno: 11.01.2019
• 

  rtvslo.si

  Romantična drama Pokliči me po svojem imenu, obsijana s soncem italijanskega podeželja in zavita v topel plašč nostalgije, je bila marsikomu eden najljubših filmov lanskega leta. Kdor bo v upanju na podobno izkušnjo odkorakal na projekcijo Suspirie, se lahko nadeja grobe streznitve. Prav tako bodo najbrž razočarani zvesti privrženci ekspresionističnega izvirnika iz leta 1977, ki ga prireja Luca Guadagnino. A to ne pomeni, da film ni vreden pozornosti. Luca Guadagnino je v zadnjih letih utrdil svoj sloves avtorja vizualno najrazkošnejših filmov daleč naokrog. Zato niti ni presenetljivo, da se je lotil priredbe Suspirie, klasičnega gialla o plesalki, ki naleti na skrivnostno dogajanje v plesni akademiji, kamor je prišla študirat. Pa vendar: Suspiria ne velja samo za eno najvplivnejših grozljivk vseh časov, njen sloves žanrske in stilistične mojstrovine je trdno zapečaten. [več..]

  7 / 10

  Objavljeno: 07.12.2018
• 

  Mladina

  Dario Argento je leta 1977 posnel Suspirio, neogotsko grozljivko, v kateri na slovito freiburško plesno akademijo prispe ameriška plesalka Suzy Bannion (Jessica Harper), a jo okultna atmosfera, psihedelična dekadenca, halucinantne vizije in nevidno zlo z umetniškim imenom “Črna kraljica” kmalu prelevijo v Alico v čudežni deželi. Logika ne obstaja več, realnost privzame logiko sanj. Luca Guadagnino, avtor filma Pokliči me po svojem imenu, Suspirio preseli v Berlin, ki je leta 1977 – ja, v letu originalne Suspirie – prežet s punkom, terorjem skupine Baader-Meinhof, hladnovojno delitvijo in postnacističnim kičem, toda ne pričakujte rimejka, temveč reimaginacijo originala, ki ga režiser pokliče po svojem imenu. Susie Bannion (Dakota Johnson)... [več..]

  8 / 10

  Objavljeno: 07.12.2018
• 

  Filmstart.si

  Luca Guadagnino se je tokrat lotil poustvaritve kultnega filma Suspiria, ki ga je v sedemdesetih letih ustvaril italijanski režiser Dario Argento. Že takoj po prvih minutah filma nam je jasno, da je od originalnega filma ostalo le ogrodje in izhodišče zgodbe, vse ostalo je Guadagnino razvil po svoje. Tudi z vprašanjem, ali so v šoli res čarovnice, Guadagnino ne izgublja časa, saj nam takoj razkrije, da šolo vodi čarovniški klan. V Argentovi verziji je bilo to veliko razkritje, do katerega pride šele proti koncu filma. Originalen film je bil bolj vaja v slogu za barve, kadre in presenetljive trenutke, v novi verziji pa je v ospredju predvsem zgodba, ki pa ne razvije svojega potenciala v celoti. Že sama postavitev v Berlin leta 1977, ko so se pojavljali teroristični napadi skupine Baader-Meinhof, na trenutke deluje le deloma izkoriščena. Tudi kričečih barv ni, saj sta se Guadagnino in direktor fotografije Sayombhu Mukdeeprom odločila za zimske, mrzle tone in odsotnost primarnih barv. Od teh je prisotna samo rdeča in to samo pri redkih prizorih s krvjo. [več..]

  7 / 10

  Objavljeno: 23.11.2018
• 

  rtvslo.si

  Romantična drama Pokliči me po svojem imenu, obsijana s soncem italijanskega podeželja in zavita v topel plašč nostalgije, je bila marsikomu eden najljubših filmov lanskega leta. Kdor bo v upanju na podobno izkušnjo odkorakal na projekcijo Suspirie, se lahko nadeja grobe streznitve. Prav tako bodo najbrž razočarani zvesti privrženci ekspresionističnega izvirnika iz leta 1977, ki ga prireja Luca Guadagnino. A to ne pomeni, da film ni vreden pozornosti. Luca Guadagnino je v zadnjih letih utrdil svoj sloves avtorja vizualno najrazkošnejših filmov daleč naokrog. Zato niti ni presenetljivo, da se je lotil priredbe Suspirie, klasičnega gialla o plesalki, ki naleti na skrivnostno dogajanje v plesni akademiji, kamor je prišla študirat. Pa vendar: Suspiria ne velja samo za eno najvplivnejših grozljivk vseh časov, njen sloves žanrske in stilistične mojstrovine je trdno zapečaten. In mojstrovine so po navadi izdelki, ki jih ni treba spreminjati, razširjati, posodabljati. Osrednje vprašanje torej ni, zakaj bi se tega podviga lotil Luca Guadagnino, vprašanje je, zakaj bi se ga lotil sploh kdor koli. Je to, da se Guadagnino v stilistični virtuoznosti najbrž lahko kosa z Argentom, že dovolj dober razlog, da to tudi počne? Vsekakor je poskrbel, da mu nihče ne bo očital cenenega imitatorstva: če je izvirnik prežet z zasičenimi odtenki rdeče in modre, se je Guadagnino namerno zagnal v tundrski del spektra, med sprane sive in rjave odtenke, ki jih samo občasno podčrtajo pljuski krvi. Glasbo progresivnih rockerjev Goblin zamenja tesnobna elektronika velikega Thoma Yorka. [več..]

  8 / 10

  Objavljeno: 16.11.2018