Toni Collette, Gabriel Byrne, Alex Wolff, Milly Shapiro, Ann Dowd, Zachary Arthur, Mallory Bechtel, Mark Blockovich, Gabriel Monroe Eckert, John Forker, Austin R. Grant, Rachelle Hardy, Brock McKinney, Marilyn Miller, Jason Miyagi
Ko Ellen Graham umre, začne hčerkina družina razkrivati srhljive skrivnosti o svojem poreklu. Več kot odkrijejo, bolj se trudijo izogniti zlovešči usodi, ki so jo podedovali.
Število grozljivk, ki jih letno sproducirajo na vseh koncih sveta je zares veliko, saj popularnost žanra nadobudnim avtorjem prinaša večjo izpostavljenost in, v primerjavi z drugimi žanri, nekoliko povečuje možnost, da bo film nekdo dejansko videl. Gledalcev lačnih poštene doze strahu je več kot dovolj, toda letna kvota zares kvalitetnih predstavnikov žanra le izjemoma doseže dvomestno število. Številni kritiki vse od premiere na festivalu Sundance na ves glas hvalijo Podedovano zlo in čeprav tovrstna soglasja vedno jemljem z rezervo, to pot lahko le prikimam in debitantsko stvaritev 32-letnega Newyorčana Arija Asterja (zaenkrat) postavim na sam vrh letošnje lestvice groze. Še več, Asterju je po mojem mnenju uspelo posneti enega izmed najboljših žanrskih del tekočega stoletja, ki brez težav konkurira ostalim sijajnim zgodbam iz drugih žanrskih niš. [več..]
8 / 10
Objavljeno: 23.08.2018
Filmoljub
Cineastična merila se vztrajno nižajo in spodbudne odzive filmske srenje gre jemati s ščepcem soli ter zdrave pameti. Navdušenje nad "grozljivko leta" še kar vztraja (sicer bolj pri kritikih kakor pri občinstvu) in iz gole previdnosti so bila moja pričakovanja pred ogledom karseda prizemljena. Da je celovečerni prvenec mladega newyorškega scenarista in režiserja Arija Asterja tisto, kar so bili The Babadook leta 2014, The VVitch leta 2015, Don't Breathe in Under the Shadow leta 2016 ali razvpiti Get Out ter (vsaj zame) It Comes at Night leta 2017? Če upoštevam(o), da sta (me) letošnja A Quiet Place (2018) ter Annihilation (2018) zmerno do razmeroma solidno navdušila (na Abruptio, Suspirio, The House That Jack Built in nekatere druge lani napovedane pa še čakamo)? [več..]
7 / 10
Objavljeno: 22.08.2018
Deseta umetnost
Filmske grozljivke v zadnjih letih doživljajo manjšo kreativno renesanso, ki je uspela najti stik ne zgolj s kritiki, ampak tudi s širšim občinstvom. Spomnimo se lanskoletne satirične srhljivke Get Out!, ki je bila celo nominirana za Oskarja za najboljši film, visok finančni zaslužek pa prav tako priča o tem, da so gledalci lačni dobrih grozljivk. Podobna zgodba se odvija letos z uspešnico Hereditary, ki so jo takoj po izidu mnogi (znova) razglasili za najbolj strašljiv film po legendarni grozljivki The Exorcist, prav tako pa se zdi, da izdelku ne bo ušel tudi kakšen Oskar. Na tem mestu vas kakopak zanima predvsem to, če je film upravičen svojega slovesa ali smo znova priča (pre)napihnjenosti, ki predvsem čezlužnim kritikom in občinstvu ni ravno tuja? [več..]
9 / 10
Objavljeno: 08.08.2018
rtvslo.si
V žanru, ki je tako pogosto popolnoma podjarmljen konvencijam in ustaljenim prijemom, je čudovito videti film, ki se ne boji požvižgati na gledalčeva pričakovanja. Podedovano zlo je absolutno več kot samo vsota svojih delov (okultistični simboli, seanse z duhovi, srhljiva hiša ipd.). Pokaže nam, da na koncu vse ... ostane v družini.
Podedovano zlo na redni spored prihaja pod orjaškim bremenom pričakovanj: takoj po premieri na Sundanceu - torej januarja - so ga nekateri okronali za "grozljivko leta", plakati pa se hvalijo s krilaticami tipa "naslednji Izganjalec hudiča" in "novi Rosemaryjin otrok". Zahrbtnost tako evforične hvale se je izkazala takoj po ameriški premieri; grozljivka je dobila porazno slabo oceno prvih občinstev. Razkorak med kritiško presojo in odzivom javnosti je takšen, da se je težko ogniti primerjavam z mamo! Darrena Aronofskega. Brez skrbi: Podedovano zlo je veliko boljši film od mame!, obenem pa ne skuša biti novi Izganjalec hudiča - absolutno ima dovolj močan avtorski pristop, da stoji na lastnih dveh nogah. [več..]
9 / 10
Objavljeno: 25.06.2018
Mladina
Podedovano zlo izgleda kot rimejk Rosemaryjinega otroka, ki ga je posnel M. Night Shyamalan. Ali pa Takashi Shimizu. Če povem drugače: po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če je vse v redu. Annie Graham (Toni Collette), umetnica, stvarnica avtobiografskih dioram, poročena (Gabriel Byrne), mati dveh otrok, hormonskega najstnika (Alex Wolff ) in emo-trinajstletnice (Milly Shapiro), pokoplje svojo ostarelo, čudaško, dementno mater. Itak je ni marala. Potem se zgodi nekaj še hujšega – če se vam zdi seveda smrt male živali strašnejša od smrti človeka. In ker je to znak, da poti nazaj ni več, je povsem logično, da se zgodi nekaj še hujšega – če se vam zdi seveda smrt otroka strašnejša od smrti male živali. [več..]