Srečen konec (2017)

Happy End | 107 minut

Recenzije - Srečen konec

• 

  Filmstart.si

  Michael Haneke (Smešne igre, Skrito, Beli trak, Ljubezen), eden najbolj cenjenih evropskih avtorjev, je bil na ustvarjalnem dopustu vse od leta 2012, ko je v Cannu prejel še svojo drugo zlato palmo. Izidi njegovih filmov so vedno pospremljeni z grenko-sladkimi občutki, v kinodvorani pa se nekoliko boječe nadejamo, s čim vse nas kani presenetiti in s čim vse nam ne bo prizanesel. 75-letni Avstrijec si je za potrebe novega projekta ponovno zaželel sodelovanja s Francozi in zgodbo postavil v mesto Calais, pomembno žarišče aktualne begunske krize. Eno glavnih nerešenih vprašanj v Evropi je, kot dosti bolj direktno gonilo dogajanja, lani sicer manj uspešno uporabil že Aki Kaurismäki (Druga stran upanja), Haneke pa se dodatno poigrava še z uporabo vse bolj izrojenih družabnih omrežij in vpleta tematiko odtujenega (digitalnega) življenja. [več..]

  8 / 10

  Objavljeno: 14.03.2018
• 

  rtvslo.si

  Ko sloviti Michael Haneke posname film z naslovom Srečen konec, je najbrž jasno, da imamo opraviti z ironijo. Od kdaj pa naj bi prav Haneke, sinonim za evropski umetniški film, verjel v srečne konce? Še posebej, če vemo, da je novi celovečerec ohlapno nadaljevanje čustveno izčrpavajočega canskega zmagovalca Ljubezen. [več..]

  8 / 10

  Objavljeno: 02.03.2018
• 

  Filmski kotiček

  Če Michael Haneke za prizorišče svojega najnovejšega filma izbere francoski Calais, že imamo dober namig, kaj nas čaka. Govorimo o tistem Calaisu, v katerem se zbirajo tisoče prebežnikov iz vsega sveta, ki se poskušajo pretihotapiti v Veliko Britanijo. Tam domuje družina Laurent, ki v lasti ima veliko gradbeno podjetje s pomembno vlogo na nepremičninskem trgu. Podjetje je zgradil družinski patriarh George, danes senilni starec brez volje do življenja. Vajeti družinskega biznisa v svojih rokah drži hčerka Anne, ki v posel poskuša vpeljati sina edinca Pierra, vendar ta očitno ni kos nalogi. Ko se na enemu izmed gradbišč podre podporni zid in pride do delovne nesreče s fatalnimi posledicami, je Anne prisiljena prevzeti popolno kontrolo, saj Pierre s svojim nastopom pred inšpektorji (ti preiskujejo okoliščine nesreče), podjetju ne dela nobene usluge. [več..]

  8 / 10

  Objavljeno: 28.02.2018
• 

  Mladina

  Hanekejev Srečen konec ne predstavlja ravno happy enda za bogataško, elitno dinastijo Laurent iz Calaisa, francoskega obmorskega mesta, v katerem je, kot vemo, polno beguncev (eks »Džungla«), ki jih ne pustijo v Veliko Britanijo. Ekonomska neenakost je očitna, razredni prepad je globok in krut, toda Michael Haneke ne sooči dinastije in beguncev, elite in ljudstva. Do stika ne pride. Tudi do revolta ne. Au contraire, ljudstvu – in beguncem – se dinastije sploh ni treba dotakniti, saj razpada kar sama. Vsi, od patriarha (Jean-Louis Trintignant) do njegovih otrok (Mathieu Kassowitz, Isabelle Huppert), ki se stiskajo v stari palači, zaudarjajo po postanih in preperelih privilegijih, smrti, trohnobi, gnilobi, senilnosti, korupciji, dekadenci, dolgčasu, sociopatiji in morbidnih manipulacijah ( ja, funny games), v katerih prednjači najmlajša med njimi, 12-letna Eva (Fantine Harduin), mala fejsbuška fašistka, somišljenica neonacističnih zakoncev, ki v Akinovi Obupani razstrelita pisarno turškega Nemca, in Antoina (Matthieu Lucci), osamljenega najstnika, skrajno desničarskega fena računalniških igric, ki v Cantetovi Delavnici – postavljeni v depresivni La Ciotat, mesto s propadlo ladjedelnico – svoj manifest začne takole: »Ja, lahko ubijaš iz dolgčasa. Človeka lahko ustreliš samo zato, da se kaj zgodi. [več..]

  7 / 10

  Objavljeno: 23.02.2018
• 

  rtvslo.si

  Ko sloviti Michael Haneke posname film z naslovom Srečen konec, je najbrž jasno, da imamo opraviti z ironijo. Od kdaj pa naj bi prav Haneke, sinonim za evropski umetniški film, verjel v srečne konce? Še posebej, če vemo, da je novi celovečerec ohlapno nadaljevanje čustveno izčrpavajočega canskega zmagovalca Ljubezen. V Hanekejev novi film stopimo skozi zaslon pametnega telefona, ki med drugim v živo prenaša umor hrčka, domačega ljubljenčka, ki je očitno odslužil svoj čas v družinskem krogu. V polni Linhartovi dvorani grobna tišina: morda zato, ker se marsikdo spominja, kakšna usoda lahko čaka živali v Hanekejevih filmih, in se zato notranje utrjuje za prihajajoče grozote. In te bodo prišle, čeprav ne v tako eksplicitni obliki, kot bi iz opisanega lahko sklepali. (Je zastrupitev ljubljenčka samo vaja za poznejše sociopatsko dejanje? Odločiti se morate sami.) [več..]

  8 / 10

  Objavljeno: 13.11.2017