Jaz bi tudi (2009)Yo, también | 103 minut
Drama |
|
| V kinu od: | 11.11.2010 (Slovenija) |
| Režija: | Antonio Naharro, Álvaro Pastor |
| Scenarij: | Antonio Naharro, Álvaro Pastor |
| Igralci: | Lola Dueñas, Pablo Pineda, Isabel García Lorca, Antonio Naharro, Pedro Álvarez-Ossorio, María Bravo, Consuelo Trujillo, Joaquín Perles, Teresa Arbolí, Ana De los Riscos, Ana Peregrina, Lourdes Naharro, Daniel Parejo, Catalina Lladó, Susana Monje |
| Država: | Španija |
Vsebina - Jaz bi tudi
Štiriintridesetletni Daniel je prvi Evropejec z Downovim sindromom, ki je uspešno končal univerzitetno šolanje. Po študiju se v Sevilli zaposli kot socialni delavec in se kmalu spoprijatelji s svobodomiselno sodelavko Lauro. Njuno nenadno prijateljstvo pa pritegne pozornost preostalih sodelavcev in njunih družin, saj se vsi bojijo, da se bo Daniel v Lauro zaljubil.
Napovedniki
Recenzije - Jaz bi tudi
-
Mladina
Daniel (Pablo Pineda) je fant z Downovim sindromom. Kar pa ga ne ustavi: ne le da diplomira, ampak se tudi zaposli in zagleda v Lauro (Lola Dueñas), odločno, ekscentrično, neodvisno, promiskuitetno socialno delavko, ki se ne ozira nazaj, pa četudi ji od povsod - tudi iz libida - štrli preteklost, sočna in mučna. Med njima klikne, toda Daniel hoče več. Zakaj? »Ker se ob tebi počutim normalnega.« Laura le začudeno odvrne: »Pa zakaj bi hotel biti normalen?« In ravno v tem je ključ filma: v kritiki »normalnosti«. Danielu so celo življenje razlagali, da ni »normalen« - in da mora postati »normalen«, da se mora »normalizirati«, da mora torej postati tak kot drugi, »normalni« ljudje. [več..]Objavljeno: 01.04.2011 -
Mladina
Daniel (Pablo Pineda) je 34-letni Španec z Downovim sindromom. Kar pa ga ne ustavi: ne le da diplomira, ampak se tudi zaposli. In ne le da se zaposli, ampak se na svojem novem delovnem mestu zagleda tudi v Lauro (Lola Dueñas), odločno, ekscentrično, neodvisno, neukročeno, politično nekorektno, promiskuitetno socialno delavko, ki se ne ozira nazaj, pa četudi ji od povsod - tudi iz libida - štrli preteklost, sočna in mučna. Med njima klikne, toda le na platonski ravni. Toda Daniel hoče več, zato ji reče, da noče biti le njen prijatelj, ampak da bi rad z njo tudi hodil. Zakaj? »Ker se ob tebi počutim normalnega.« Laura le začudeno odvrne: »Pa zakaj bi hotel biti normalen?« In ravno v tem je ključ filma: v kritiki »normalnosti«. Danielu so celo življenje razlagali, da ni »normalen« - in da morati postati »normalen«, da se mora »normalizirati«, da mora torej postati tak kot drugi, »normalni« ljudje [več..]7 / 10Objavljeno: 26.11.2010
