Gozdovi so še vedno zeleni (2014)

Die Wälder sind noch grün | 107 minut

Recenzije - Gozdovi so še vedno zeleni

• 

  Portal siol.net

  Čeprav pokrivajo gozdovi več kot 60 odstotkov Slovenije in predstavlja les naše največje naravno bogastvo, tega ne znamo izkoristiti. Podobno je z našimi filmskimi ustvarjalci: ti vedno znova izkazujejo svoj talent, a se zdi, da jih ne cenimo dovolj in da ne vemo najbolje, kaj bi z njimi počeli. Zatakne se pri denarju. Namesto da bi se slovenski režiserji posvečali svojemu poklicu, se morajo boriti za omejena sredstva, to, da so se v preteklosti s svojimi filmi že dokazali, pa jim v tem procesu prej škodi kot koristi. [več..]

  8 / 10

  Objavljeno: 09.12.2014
• 

  Iztok Gartner

  Režiser Marko Naberšnik, tudi avtor odličnega Petelinjega zajtrka in zelo dobrega Šanghaja, je očitno hotel ubiti avstrijski film. Ali še bolje, avstrijski film spremeniti v slovenski film. V tistega slabega, nezanimivega, mrtvega, sterilnega in jebeno dolgočasnega. Naberšnikov film zgleda kot diverzant, ki so ga podtaknili Avstrijcem, da jim zjebe filme. Kadri so predolgi in razvlečeni, glavna igralca nimata toliko karizme, da bi lahko zvozila cel film, Naberšnik pa se ves čas obnaša kot da ni na velikem platnu ampak v pofukanem gledališču. [več..]

  2 / 10

  Objavljeno: 04.12.2014
• 

  Mladina

  Marko Naberšnik, avtor Petelinjega zajtrka in Šanghaja, je za tale film o I. svetovni vojni dobil le 200.000 evrov – ne v Sloveniji, ampak v Avstriji. Kar je logično: I. svetovna vojna – kljub vsem tistim ponarodelim srhljivkam o soški fronti – slovenskega filma ni nikoli zanimala. Res nikoli. Ni slovenskega filma o I. svetovni vojni. [več..]

  7 / 10

  Objavljeno: 28.11.2014
• 

  rtvslo.si

  V preteklosti se je že večkrat izkazalo, da so lahko za slovensko kinematografijo tudi manjšinske koprodukcije – torej tiste, v katere Slovenija vstopa z manjšim finančnim ali kadrovskim vložkom – nadvse dobrodošle, pa čeprav so se jim nekateri še ne tako davno močno zoperstavljali. In sicer ne samo zaradi nagrad, ki jih lahko prejmejo tako posneta dela, s čimer je slovenski kinematografiji zagotovljena izvrstna promocija (spomnimo se na primer Nikogaršnje zemlje Danisa Tanovića). Tu so tudi t. i. organske koprodukcije, ki ne le da uspešno združijo ekipo in sredstva, pač pa se ob tem posvetijo tudi obravnavi teme, ki tako ali drugače zadeva vse vpletene strani. Kot je to na primer uspelo ustvarjalcem filma Zoran, moj nečak idiot, ki so posrečeno osvetlili določene vidike obmejnega življenja. In končno je tu še tisto, kar je morda celo najpomembnejše: vsem, ki delujejo v okviru močno podhranjene slovenske kinematografije, kjer se vse pogosteje dogaja, da ustvarjalci (najsi so to režiserji, scenaristi, snemalci ali igralci) tudi po več let čakajo na sodelovanje v novem projektu, omogočajo kontinuiteto dela. [več..]

  7 / 10

  Objavljeno: 15.11.2014