Whitney (2018)
120 minut

Whitney
Whitney
Dokumentarni
Biografski
Glasbeni
V kinu od: 02.08.2018 (Slovenija)
Režija: Kevin Macdonald
Država: VB, ZDA
IMDB7.2 / 10
MetaCriticts75 / 100
RottenTomatoes88 / 100%

Vsebina - Whitney

Prodala je prek dvesto milijonov plošč, osvojila sedem grammyjev in se rekordnih sedemkrat zapored uvrstila na vrh ameriške lestvice najbolj priljubljenih singlov. A njeno bleščečo kariero so kmalu zasenčile težave v zasebnem življenju, predvsem dolgoletni boj z drogami in burni zakon z Bobbyjem Brownom. Vse od pevkine prezgodnje smrti leta 2012 so si milijoni oboževalcev zastavljali isto vprašanje: zakaj je ta osupljivo nadarjena in lepa ženska pred očmi vsega sveta sabotirala lastno prihodnost?

Napovedniki

Recenzije - Whitney

  • Umetnost tišine. Whitney Houston je leta 1992 igrala v Telesnem stražarju, velehitu, ki je vključeval tudi njen megahit I Will Always Love You. Štikel – tako popularen in tako globalen, da je Sadam Husein dve leti kasneje arabsko verzijo uporabil v svoji predvolilni kampanji – dejansko ni bil njen, še manj originalen (Dolly Parton ga je izvajala že leta 1974, leta 1982 ga je zapela tudi v filmu Najboljši mali bordel v Teksasu), toda Whitney Houston ga je zapela tako, kot da stoji sredi katedrale – in kot da je njen. Štikel se po dobrih treh minutah ustavi, Whitney obmolkne in nekaj sekund počaka, potem pa – bučno, evforično, orgazmično – plane s tistim »And I Will Always Love You«. In če ste videli njene koncertne izvedbe tega štikla, potem veste, kaj se je dogajalo – Whitney je tisto ustavitev, tisto napeto pavzo, infarktno tišino poljubno in taktično podaljševala.
    Mladina
    Umetnost tišine. Whitney Houston je leta 1992 igrala v Telesnem stražarju, velehitu, ki je vključeval tudi njen megahit I Will Always Love You. Štikel – tako popularen in tako globalen, da je Sadam Husein dve leti kasneje arabsko verzijo uporabil v svoji predvolilni kampanji – dejansko ni bil njen, še manj originalen (Dolly Parton ga je izvajala že leta 1974, leta 1982 ga je zapela tudi v filmu Najboljši mali bordel v Teksasu), toda Whitney Houston ga je zapela tako, kot da stoji sredi katedrale – in kot da je njen. Štikel se po dobrih treh minutah ustavi, Whitney obmolkne in nekaj sekund počaka, potem pa – bučno, evforično, orgazmično – plane s tistim »And I Will Always Love You«. In če ste videli njene koncertne izvedbe tega štikla, potem veste, kaj se je dogajalo – Whitney je tisto ustavitev, tisto napeto pavzo, infarktno tišino poljubno in taktično podaljševala. [več..]
    7 / 10
    Objavljeno: 10.08.2018
  • Na prvi pogled se zdi, da je zvrst glasbenega dokumentarca z vstopom v 21. stoletje doživela silovit ustvarjalni zagon, in sicer tako z vidika obsežnosti produkcije kot tudi njene odmevnosti in številnih uspehov. Ob delih, kot so Amy Asifa Kapadia, Scorsesejev Brez poti domov in še vrsta drugih, od Akinovih Zvokov Istanbula, pa vse do Gibneyjevega Našel sem Felo Kutija, je temu resnično težko oporekati. A vendar velja opozoriti, da je to le ena plat medalje. Glasbeni dokumentarci, ta ne najbolj posrečeno poimenovani segment produkcije dokumentarnih avdiovizualnih del, pod streho katerega prevladuje forma dokumentarnega portreta, si je svoj prostor in ugled pridobil že vsaj v drugi polovici 60. let. In sicer z deli, kot so Pennebakerjev mitični Don't Look Back, Ne oziraj se iz leta 1967, kultni Woodstock Michaela Wadleigha, ne nazadnje tudi razvpiti Gimme Shelter. Prav nič manj plodna pa niso bila niti naslednja desetletja, saj so nam dala številne bisere žanra, od Scorsesejevega Zadnjega valčka pa do Keshishianove Madonne in Wendersovega Buena Vista Social Club.
    rtvslo.si
    Na prvi pogled se zdi, da je zvrst glasbenega dokumentarca z vstopom v 21. stoletje doživela silovit ustvarjalni zagon, in sicer tako z vidika obsežnosti produkcije kot tudi njene odmevnosti in številnih uspehov. Ob delih, kot so Amy Asifa Kapadia, Scorsesejev Brez poti domov in še vrsta drugih, od Akinovih Zvokov Istanbula, pa vse do Gibneyjevega Našel sem Felo Kutija, je temu resnično težko oporekati. A vendar velja opozoriti, da je to le ena plat medalje. Glasbeni dokumentarci, ta ne najbolj posrečeno poimenovani segment produkcije dokumentarnih avdiovizualnih del, pod streho katerega prevladuje forma dokumentarnega portreta, si je svoj prostor in ugled pridobil že vsaj v drugi polovici 60. let. In sicer z deli, kot so Pennebakerjev mitični Don't Look Back, Ne oziraj se iz leta 1967, kultni Woodstock Michaela Wadleigha, ne nazadnje tudi razvpiti Gimme Shelter. Prav nič manj plodna pa niso bila niti naslednja desetletja, saj so nam dala številne bisere žanra, od Scorsesejevega Zadnjega valčka pa do Keshishianove Madonne in Wendersovega Buena Vista Social Club. [več..]
    Objavljeno: 06.08.2018
Novo TV Spored
Aktualni pretočni filmi
Najboljši filmi 2019
Oskarji 2020
Kino spored
Filmi, ki trenutno igrajo v kinu